Partecipa alla ‘traduzione partecipata’ dell’intervista a Milič sulle Primorske Novice

Cari amici e lettori bilingui, vi chiedo di aiutarmi tutti assieme in una traduzione.

Ieri sul quotidiano di Capodistria – Koper, ‘Primorske Novice’, è apparsa una lunga intervista al sottoscritto, Enrico Maria Milič, a cui sono affezionato perchè contiene tante mie idee sulla convivenza tra lingue e culture diverse sul territorio del Litorale – Primorska. Credo che molti di voi possano riconoscersi in alcune delle cose che ho detto all’intervistatore.

Pertanto vi chiedo se ognuno di voi partecipa ad una traduzione collettiva, in questa maniera:
– nei commenti qua sotto segnala quali domande e risposte vuole tradurre (le domande, a tal fine, le ho numerate progressivamente nel testo dell’intervista che è qua sotto). Vi chiedo di tradurre almeno 3 domande/risposte
– quando ha scritto la traduzione, chiedo di mandarla a milic@bora.la
– la pubblicherei non appena abbiamo raccolto il testo completo…
Grazie/Hvala! E buona Pasqua! In vesela velika noč!

Intervju Enricu. Avtor: Robi Šabec. Primorske Novice, petek 22. Aprila 2011
naslov: Trzačan, ki živi na Krasu, bi moral govoriti slovensko

1 – Kako je dozorela odločitev, da se iz Trsta preselite na Kras, v Pliskovico?

Sprva sem živel v Rimu. Življenje v metropoli mi nikoli ni bilo všeč in vedel sem, da čeprav se vrnem v Trst bo način življenja podoben. V kolikor imaš še dva majhna otroka sem prepričan, da mestno življenje ni dobra odločitev. Iskal sem rešitev, ki bi bila bolj po meri človeka, družine in ki bi v prvi vrsti ohranjala stik človeka z naravo.

2- Verjetno pa ima tovrstna odločitev tudi nekaj negativnih plati?

Mesta kot so Trst, Rim ali Ljubljana ti ponujajo gledališča, kavarne, kina… Na Krasu tega ni in v tem smislu bi lahko odločitev o preselitvi obravnaval kot neke vrste skok v neznano.

3 – Najverjetneje je bil skok v neznano tudi odločitev, da se preselite na slovenski Kras kjer ste v prvi vrsti naleteli na problem jezika?

Vprašanje jezika nisem nikoli dojemal kot problem. Nenazadnje je Pliskovica le pol ure vožnje do Trsta. Dosti mojih prijateljev je v selitvi v Slovenijo videlo velik problem in so v tem dejansko videli skok v neznano. Na Krasu sem srečal kar nekaj ljudi, na katere sem se lahko zanesel in, ki so bili hkrati tudi neke vrste most  sporazumevanja med slovenščino in italijanščino. Na začetku namreč nisem poznal nobene slovenske besede razen dober dan in dober večer.

4- Koliko časa ste se odločali o selitvi?

Približno pol leta sem iskal ustrezno hišo tako na slovenski, kot tudi na italijanski strani Krasa. Ko pa sem naletel na hišo v Pliskovici, sem vedel, da je to tisto pravo in odločitev je bila sprejeta skorajda v hipu. To je bilo leta 2006.

5 – Verjetno ste naleteli tudi na birokratske probleme?

Pri samem nakupu ni bilo omembe vrednih problem. Prepričan sem, da bi tudi v Italiji naletel na določene probleme, ker ne poznam dobro zakonov o gradnji, renoviranju… in  podobno je bilo tudi v Sloveniji. Temu pa je seveda botrovalo tudi moje nepoznavanje slovenskega jezika.

6 – Kako so vas sprejeli sosedje?

Z nekaterimi izjemami moram reči, da so me sprejeli vsi zelo dobro. Je pa enostavno tako, da je vsak človek na nek način primer zase. S tistimi, ki govorijo italijansko imam enostavno pristnejši odnos, podobno je s tistim, ki mi prodaja vino, z mladimi… Najtežje je seveda s tistimi, ki so nekoliko bolj  zaprte narave in s katerimi, da navežeš stik preteče dosti časa. Vendar na take ljudi naletiš vsepovsod, v mestu, na deželi, v Sloveniji ali Italiji.

7 – V Sloveniji je vsaj v zadnjem času močno prisotna iniciativa o zaščiti Krasa pred prodajo tujcem. Ste te težnje občutili?

V fazi nakupa ni bilo nobenega problema. Hišo sem odkupil od štirinajstih dedičev, od tega so le trije ali štirje prebivali v Trstu, vsi ostali živijo v Sloveniji in pri samem odkupu nisem naletel na nikakršne težave.

8 – Mogoče kasneje?

Hiša in vas je pod spomeniškim varstvom, ki ima sedež v Novi Gorici. Pri adaptaciji hiše sem jim predložil načrt obnove in čakal, da mi ga odobrijo. Del obnovljene hiše naj bi gospo na tem uradu spominjal na nek detajl, ki naj bi ga uporabljal Spacal in to ji ni bilo prav, saj naj bi bil po njenem Spacal Italijan in ne Slovenec, zato mi tisti del obnove ni hotela odobriti. (smeh) Pri tovrstnih inštitucijah gre za svojevrsten paradoks, saj v kolikor se sprehodiš po vasi naletiš dosti zgradb, ki s kraško arhitekturo nimajo ničesar skupnega, a kljub temu tu stojijo.

9 – Načrt obnove so vam na kancu potrdili?

Da, brez Spacala so ga odobrili. (smeh)

10 – Kakšno je vaše mnenje o tem, da se po eni strani različni narodi združujemo v EU, po drugi strani bi pa preseljevanja, migracije želeli omejiti?

Po mojem mnenju gre v prvi vrsti za problem odnosa med Krasom in Trstom. Kras in Trst sta bila od vedno povezana. V vasi ti vaščani še vedno znajo povedati, da so njihove »none« kot mlekarice vsako jutro nosile mleko v Trst in se zvečer ponovno vračale v vas.  Poglejte moj primer: »nono« je bil doma s Proseka, »bisnona« iz Komna… Velik del moje družine prihaja iz okolice. Še posebej takrat, ko ni bilo meje je Trst vedno privlačil ljudi. Celo kasneje, za časa Jugoslavije in »železne zavese« so ljudje še vedno hodili na delo v Trst. Moj primer na Krasu vsekakor ni osamljen, saj spoznavam dosti ljudi, ki so italijanski državljani, a večina celo slovenskih korenih. Potem so tu npr. Ljubljančani, ki pridejo na Kras, ki so prav gotovo dosti bolj Slovenci od mene, a kljub vsemu niso domačini. Imamo primere Angležev, ki kupujejo hiše na Krasu… Gre za zelo različne primere, katere je škoda potiskati v isti koš.

11 – Je pa ta del Slovenije, področje Primorske, v prvi vrsti zaradi izkušenj s fašistično Italijo še vedno posebej občutljiv na vse kar je romanskega.

Zadnje stoletje je bilo boleče za vse prebivalce tega območja, med Trstom in Krasom.

Danes pa so skrbi, ki izvirajo iz te bolečine, prisotne bolj med politiki in intelektualci, manj med »navadnimi« ljudmi.

12 – Poglejte še pred nekaj meseci je veljalo, da so cene stanovanj v Trstu v poprečju za cca 30% nižje kot v Ljubljani ali Kopru. V kolikor se bojimo romanizacije, bi slovenska politika lahko npr. z ustrezno stanovanjsko politiko omogočala nakup stanovanj slovenskim družinam pod ugodnejšimi pogoji in na ta način reševala stanovanjsko problematiko mnogih. Italijanska politika naj bi ravno na primeru Trsta in okolice vsa dosedanja leta delala podobno.

Nimam informacij, da bi res bilo tako. Cene nepremičnin na tržaškem Krasu so višje kot na Krasu v Sloveniji. Izraz romanizacija mi vsekakor ni všeč: ne počutim se kot nekdo, ki je prišel romanizirati Kras … Mislim, da to velja tudi za velik del Tržačanov, ki se ne prepoznavajo le v italijanski kulturi, ampak v nečem širšem.

13 – Vašo identiteto bi lahko vsaj pogojno označili kot obmejno?

Imam sicer italijansko državljanstvo, a se nikoli ne definiram kot Italijan. Državljanstvo in narodnost strogo ločim. Nekaj je identiteta, kot tisto kar se čutiš, da si in nekaj drugega tisto, kar je nekaj zakonsko določenega, zapisanega.  Moja identiteta je vezana na širši prostor, ki poteka od Trsta, Štanjela, Komna, vse do Zadra. Čutim se Primorca, pripadam obmorskemu pasu, ki je bil nekoč lahko tudi del Avstrije, Slovenije, ali Italije.

Problem identitete je v Trstu prisoten že vsaj stopetdeset let. Tu  poteka preplet različnih identitet od jezikovnih, do kulturnih itd. Vprašanje identitete se tu z izjemo na primer Claudia Magrisa in Paola Rumiza  povečini ni najbolje obravnavalo.

14 – In so vrsto let  bivale v medsebojnem konfliktu?

Blizu mi je mit Trsta pod Avstro Ogrsko, a tudi združene Evrope, kjer naj bi nacionalne identitete mirno sobivale. Po letu 1914 vse do današnjega združitvenega procesa,  pa so se tu realizirale ideje, ki so nacionalne identitete postavile v konflikt ene nasproti druge.

15 – Ali morebiti v vaši odločitvi o selitvi na Kras obstaja tudi nekaj več kot zgolj racionalno odločitev? Nenazadnje se vračate v kraje, ki so jih pred stoletji v obratni smeri prehodili vaši predniki?

Prav gotovo na nezavedni ravni, a na to vam bi boljši odgovor ponudil moj psihoanalitik. (smeh). Vsekakor lahko rečem, da ta kraj izžareva določeno identiteto, energijo, emocije s katerimi se čutim povezan in ki je nenazadnje botrovala moji odločitvi o selitvi.

16 – Hkrati s selitvijo pa ste se odločili tudi za učenje slovenskega jezika?

Če nekdo prihaja iz Trsta enostavno mora znati vsaj nekaj slovenskih besed. V kolikor pa ste Tržačan, ki živi na Krasu, bi moral več kot le poznati nekaj besed, govoriti bi moral slovensko. Trudim se, a mi žal za enkrat ne gre še tako dobro.

17 – Vaša otroka že vseskozi obiskujeta slovensko šolo?

Drži, prvi hodi v slovensko šolo v Trstu, najmlajši pa tam obiskuje slovenski vrtec.

18 – V zadnjem času na Krasu pripravljate tečaje ekološke obdelave zemlje?

Poleg tega, da je hrana vsakodnevna potreba predstavlja bistveni del identitete neke skupnosti, pridelavo hrane težko postavimo povsem izven konteksta ekološke predelave in prav zaradi teh razlogov sem se odločil organizirati omenjeni tečaj.  Osnovna ideja tega tečaja je pridelava pridelkov na ekološko sprejemljiv način in hkrati skozi to dejavnost združitev ljudi različnih skupnosti tako Italijane, kot tudi Slovence v tem okolju.

19 – Ali vaša ideja zajema tudi ponovno obuditev pridelavo pridelkov tipičnih za kraški prostor?

Zamisel je bila prvotno ta. Problem je v tem, da na tej njivi, ki jo imam ni vode in smo se zato odločili, da bomo sprva pridelovali šest kultur, ki so vsekakor tipične, za pridelavo katerih ni potrebno dosti vode.

20 – In te so?

Krompir, bučke, čebula, grah in fižol ter ajdo, ki je bila nekoč tipični kraški pridelek, a danes je na Krasu skorajda ne zasledimo več.

21 – Ali je po vašem mnenju dosti pridelkov, ki so se nekoč na Krasu pridelovali, danes pa jih tu skorajda ne zasledimo več?

Npr. zelje je bilo nekoč zelo povezano s kraško kuhinjo. Danes je predelava vezana le na osebne potrebe.  Zanimivo pri zelju je, da si npr. joto lastijo vsi prebivalci tega širšega območja. V Trstu in na Krasu je jota tipična jed in če pogledamo malo naprej si jo že Fulani lastijo kot neke vrste tipično hrano.

22 – Boste zasadil tudi trto terana?

Imam deset trt, ki jih vzdržujem slabo in bi jih lahko primerjal s sliko kakšnega Piccasa. Lani smo imeli trgatev in pridelali šest litrov terana. Vinogradništvo zaenkrat žal še ni moj najmočnejši adut in tečajniki se z njim ne bodo ukvarjali.

23 – Koliko je interesentov?

V kolikor upoštevamo, da se je oglaševalo praktično le preko prek spleta, da predhodno nisem organiziral ničesar podobnega je odziv več kot zadovoljiv.

Prijavilo se je enajst skupin, za skupnih 50 ljudi. Tečaj bo vodil kmet, tečajniki pa bodo poslušali eno teoretsko predavanje, devet ostalih pa bo potekalo praktično, na njivi.

24 – Kje bo potekal praktični del?

Na njivi, ki obsega 1500m2. Razdelili jo bomo na deset delov in vsaka interesna skupina bo lahko obdelovala 150m2.

25 – Se vam je uresničila ideja, da bodo tečajniki tako Italijani kot tudi Slovenci?

Podjetje, ki prireja tečaj, ima sedež v Slovenji, tečajniki pa so skoraj vsi Tržačani, ki povečini ne govorijo slovensko. To pa zato, ker v italijanskih šolah v Trstu zaradi starega načrtnega ustvajanja konfliktov med jezikovnimi in kulturnimi skupnostimi ne poučujejo nobenega slovanskega jezija. A stvari v Trstu se le spreminijajo. Vem, da nekatere to moti, a mnenja sem, da ni prav, da celotno zgodovinsko breme pade npr. na te tečajnike, saj v prvi vrsti ni enostavno se naučiti novega jezika. Do sedaj sem osebno spoznal šest skupin in lahko zatrdim, da gre za ljudi, ki posedujejo občutek za naravo, kraj in skupnost, ki tu živi in bodo znali to tudi spoštovati in ceniti. Po drugi strani pa z nekaterimi prijatelji razmišljamo, da bi te tečaje prirejali tudi za tiste, ki govorijo slovensko.

26 – Tečaj pa bo torej potekal v italijanskem jeziku?

Tako je. Povedati pa v ta tečaj smo vključili tudi bližnjo okolico. Na predstavitvi se bo predstavil mladinski hotel v Pliskovici, Matej Petelin, domačin, ki se že vrsto let aktivno ukvarja s čebelarstvom… Vsekakor se bo na otvoritvi spregovorilo, nagovorilo in pozdravilo udeležence v obeh jezikih.

27 – Se nameravate v prihodnjih letih s svojo dejavnostjo širiti?

Prepričan sem, da v kolikor ne bom tega bil pripravljen storiti sam, obstajajo tudi drugi ljudje, ki jih tovrstne zadeve zanimajo. Kraška zemlja je še vedno precej neobdelana in ker se danes vse bolj čuti ponovna potreba po domačih proizvodih bo širitev skorajda nujno potrebno.

28 – Pred stoletji je bil Kras neke vrste oskrbovalni center Trsta. Z vašim pristopom bi na nek način to dejavnost skušali obuditi?

Se strinjam. Menim, da to ni zgolj moja ideja, temveč je neke vrste nuja. Kras ponuja tudi danes njihovim prebivalcem idealno možnost, da postanejo glavni oskrbovalci mesta Trst z domačimi izdelki, ki bodo tam vse bolj cenjeni in iskani.

29 – Danes pa orjete ledino na tem področju?

Ekološka hrana in krajevni proizvodi so v svetu vse bolj iskani. V Londonu je npr. mestna občina organizirala kampanijo, da se organizira mestne vrtove. V Sloveniji je tovrstna politika precej prisotna. Kot odlični primer bi izpostavil ljubljansko tržnico, kjer dobiš pestro izbiro domačih proizvodov.

30 – Kako je v Trstu, na Krasu?

Nekaj se premika. Izpostavil bi primer bara Basso, kjer prodajajo izključno vina tržaških vinogradnikov in se prodaja domači med, domače pivo, siri…

Sodeloval sem pri evropskem čezmejnem projektu Euregio. V sklopu tega projekta smo opravili raziskavo javnega mnenja v katerem smo merili priljubljenost slovenskih izdelkov v Trstu, Gorici, Vidmu in Venetu. Raziskava je pokazala, da je priljubljenost slovenskih izdelkov predvsem v Trstu in Gorici na zavidljivem nivoju. Pri tej raziskavi se je ugotavljalo priljubljenost večjih, pomembnejših slovenskih blagovnih znamk, a sem prepričan, da se podobna priložnost ponuja tudi tipičnim, domačim, krajevnim produktom. Tržačani izdelke iz vse Slovenije dojemajo kot lokalne in zatorej domače. Ti izdelki so v mestu že apriori dobro sprejeti.

Dodal bi še, da ravno zaradi tovrstne obravnave tudi velik del Tržačanov v selitvi iz Trsta na Kras ne vidi nobenih težav.

31 – Kako je s povezanostjo kmetijstva na Krasu z ostalimi panogami npr. turizmom?

Na tem področju je narejenega zelo malo. Še vedno je žal večina mnenja, da v  kolikor napišejo na vrata »teran«,  bodo na ta način že privabili turiste. Naredilo bi se lahko dosti več. Turistični vodnik Lonly planet, v kolikor ne štejemo Postojnske jame, o Krasu nima zapisane niti besede. Sredi aprila v Pliskovici potekajo dnevi odprtih burjač. To so dogodki, ki se jih ne propagira ustrezno in za katere ve vsaj na italijanski strani zelo malo ljudi. Na tem področju se lahko stori še ogromno.

32 – Se boste v prihodnjih letih aktivno posvetili ekološkemu kmetovanju na Krasu?

Moja primarna želja je, da bi v naslednjih letih zaživela kmetijska skupnost. Želim si, da bi povezal ljudi, ki želijo priti v stik s krajevnimi proizvajalci hrane in po drugi strani omogočiti tistim ljudem, ki si želijo sami proizvajati hrano, da to tudi realizirajo. Obenem se trudim poskrbeti za ustrezno izobraževanje na področju hrane in pridelave le te.

33 – Kot strokovnjak na področju spletnega komuniciranja ostajate tudi na področju pridelave hrane zvest svojemu dosedanjemu delu?

V prvi vrsti želim poskrbeti za organizacijski in komunikacijski del tega področja. Internet je  idealno komunikacijsko sredstvo pri tovrstni organizaciji. Že vsa dosedanja komunikacija je sprva potekala skoraj izključno preko spleta. Kasneje so se pridružili tudi ostali mediji, Primorski dnevnik, Piccolo…

34 – S spletom ste profesionalno povezani že od časa študija. Bili ste eden izmed ustanoviteljev ene največje študentske internetne strani v Italiji?

Leta 2000 sem kot eden izmed ustanoviteljev in urednikov v Rimu delal na spletni strani www.studenti.it. Osnovna ideja je bila sprva ta, da so si na tej strani študentje sprva izmenjevali zapiske. Kasneje je nudila pomoč dijakom in univerzitetnim študentom pri birokratskih težavah na katere naletijo za časa študija, od npr. iskanja namestitve, do dela…

Spletna stran je kmalu postala najbolj razširjena mladinska spletna stran v celotni Italiji in je imela dnevno okoli 40.000 obiskovalcev. Družba, ki upravlja to spletno stran deluje med Rimom in Milanom in je že takrat za potrebe spleta redno zaposlovala okoli petdeset ljudi.

35 – Slovenijo je pred leti razburila novica o ukradenih testih, ki so krožili med interesenti. Ste se s tovrstnimi težavami soočali tudi na »vaši« spletni strani?

Zelo podobno se je zgodilo tudi v Italiji. Na naši spletni strani se je znašel naslov eseja, ki je kasneje bil na maturi. Le nekaj let nazaj je dijak ob prejetju testa maturitetne naloge na začetku šolske ure vprašanja posredoval na splet. Rešitve so bile izdelane v nekaj desetih minutah in tisti dijaki, ki so bili med testom povezani s spletom recimo preko telefona, so lahko te rešitve tudi uporabili. Informacije se danes širijo izredno hitro.

36 – S spletnimi stranmi se še vedno ukvarjate?

Internet me še vedno zanima. Kot upravitelj družbe skrbim in razvijam dve spletni strani. Gre za strani https://bora.la in http://carnia.la, ki povečini informirata uporabnike glede dogodkov na obmejnem pasu in imata skupno okoli 5000 obiskovalcev na dan. V povezavi s tem pa opravljam še delo svetovalca spletnega komuniciranja. V zadnjem času delam na spletni volilni kampaniji županskega kandidata leve sredine Cosolinija v Trstu.

37 – Iz spletne realnosti pa se v zadnjem času vračate v resničnostni svet življenja na Krasu?

Ideja je združiti pozitivne strani interneta s konkretnim delom na njivi in ustreznim pridelovanjem hrane, ki vsakodnevno najde svoje mesto na naših krožnikih.